GALERIJA

Poročni fotograf na Krasu | Posestvo Škerlj

Poroka na Krasu – kjer se čas zares ustavi

Na Krasu so kraji, kjer se zdi, da se je čas zares ustavil, in posestvo Škerlj je eden izmed njih. To butično poročno prizorišče leži med starimi oljkami, katerih senca od prihoda gostov naprej hrani poletni vonj kraške zemlje.

Kras postaja vse bolj priljubljena poročna destinacija za pare, ki iščejo nekaj pristnega: kraj z lastnim ritmom in lastnim okusom, ki ni podoben nobenemu drugemu. Teran, ki ves dan tiho teče v kozarce, tu ni le vino, ampak je del zgodbe.
Posestvo Škerlj je odlična izbira za bolj intimno poroko. Gostje se lahko zares posvetijo drug drugemu, brez naglice in hrupa. Poročno slavje teče v ritmu sonca, ne ure.
Prav ta mir dela to prizorišče tako posebno. V vročih poletnih dneh se slavje pogosto izteče s kopanjem v bazenu. To je sproščen način, da se dan zaokroži in poroka raztegne v pozni večer.
Poroka na Krasu je več kot obred na lepem kraju. Je doživetje, ki ga gostje odnesejo s seboj in se ga spominjajo še leta pozneje.
Kot poročni fotograf na takšnih prizoriščih iščem prav te trenutke: tihe, iskrene in nepozirane. Tisto, kar se zgodi, ko nihče ne gleda v fotoaparat.

Kaj sta Maja in Matej zapisala o najinem sodelovanju

Vino skerlj kras fotograf za poročna potovanja

„Nekateri fotografi delajo lepe fotografije, nekateri pa razumejo, kaj fotografije v resnici pomenijo. Aljoša Videtič je med slednjimi.
Na Aljoševo delo sem naletela po naključju, ko sem brskala po družbenih omrežjih. Zagledala sem fotografijo in se vanjo takoj zaljubila. Ne le zato, ker je bila lepa, čeprav je bila, ampak zato, ker je pripovedovala zgodbo. V njej je bilo nekaj živega, nekaj, kar je presegalo ljudi, kompozicijo in svetlobo. Spomnim se, da sem si takoj rekla: če se bom kdaj poročila, želim takšne poročne fotografije. Želim, da pripovedujejo zgodbo.
Leta pozneje, ko sva se z Matejem začela pogovarjati o poroki, mi je rekel, da ima eno samo pravo željo: izjemne fotografije. Matej je tudi sam ljubiteljski fotograf z izjemnim očesom za detajle, svetlobo in senco. Čeprav mu Aljoša nisem nikoli omenila, sem takoj vedela, koga mu želim pokazati. En pogled na Aljošev portfolio in bila sva enotna: on bi bil popoln.

Ker sva mislila, da so možnosti, da ga dobiva, zelo majhne, sva začela iskati druge fotografe. Potem pa se je zgodil skoraj čudež. Aljoša je bil na dan najine poroke prost in z veseljem je bil tam za naju.
Prvič smo se srečali na kavi v Ljubljani in takoj smo se ujeli. Aljoša je eden tistih ljudi, ob katerih se skoraj v hipu počutiš sproščeno. Je topel, prijazen, premišljen, radoveden in z njim je čudovito preprosto. Ob koncu prve kave se nisva počutila, kot da sva najela poročnega fotografa, ampak kot da sva dobila prijatelja. Ta lastnost je pomembnejša, kot sem si sprva mislila.
Aljoša ima na pretek čustvene inteligence. Mislim, da je to ena najpomembnejših lastnosti fotografa, ki fotografira ljudi, še posebej nekoga, ki ga povabijo v intimne trenutke, v družine, med majhne skupine in na čustveno nabite dogodke, kot so poroke.

Ve, kdaj mora biti prisoten in kdaj izginiti. Ve, kdaj trenutek potrebuje usmeritev in kdaj prostor. Ljudi bere izjemno dobro. V njegovem načinu dela sta prijaznost, pa tudi občutljivost in spoštovanje. Nikoli se ne počutiš opazovanega, vodenega ali spremenjenega v objekt.
Na dan poroke je bil Aljoša popolnoma profesionalen in hkrati skoraj neviden. Komaj sva opazila, da dela, ko pa sva prejela fotografije, je bila tam vsa zgodba najinega dne. Ne le to, kar se je zgodilo, ampak tudi to, kako je bilo.
Pogledi. Kretnje. Svetloba. Smeh. Tihi trenutki. Ljudje, ki jih imava rada. Drobne stvari, ki jih med dogajanjem niti sama nisva opazila.
To je Aljošev dar.

Zagotovo najboljši poročni fotograf za poroke v Evropi.

Prepričana sem, da globoko razume še nekaj: poročne fotografije niso le fotografije poroke. Postanejo del družinske zgodovine.
Čez leta in desetletja bodo te fotografije med stvarmi, ki bodo ostale. Po njih se nas bodo ljudje spominjali, tisti, ki jih tam sploh ni bilo, pa bodo iz njih izvedeli nekaj o tem, kdo smo bili.
Te fotografije ne ohranjajo le obrazov, ampak tudi odnose, osebnosti, kretnje, prijateljstva, družine in poseben trenutek v življenju vseh teh ljudi.

V tem smislu je poročnemu fotografu zaupano nekaj veliko večjega od dokumentiranja lepega dne. Zaupana mu je zapuščina ljudi na fotografijah.
Aljoša to zagotovo ve. Še pomembneje: to tudi spoštuje.
To razumevanje se čuti v tem, kako pristopa do ljudi, v trenutkih, ki jih izbere za ohranitev, in v izjemni človečnosti njegovega dela.
Želela sva fotografije, ki pripovedujejo zgodbo.